Začelo se je z ovčko. Bila je mala – visoka je bila morda dobrega pol metra. Toda hkrati je bila velika, v pomenu je presegla svojo velikost: prva je narisala nasmehe na obrazu naših sokrajanov, nam pa v srce naselila toplino in prižgala nekaj, kar je tlelo, zagorelo in se razplamtelo.
Tista mala ovčka, narejena iz povsem naravnih materialov – šibja, posušene trave, koruznega ličja in lesa, je bila pet let nazaj prvi korak k temu, da smo v Sedražu začeli graditi pravo božično idilo. Prvo leto smo poleg ovčke postavili pastirja in ustvarili še sveto družino, ki smo jo spravili pod hlevsko streho.
Če se pozimi sprehajate po naši vasi, potem jaslicam zagotovo ne uidete – kako bi, ko naši ovčki že nekaj let družbo delajo še koze, kokoši in petelin, dva psa, osel, vol in kamela ter sveti trije kralji in celo vodnjak. Vsi iz popolnoma naravnih materialov.
Tudi lani bi verjetno naredili in dodali še kakšno ovčko, a je naše prvotne načrte prekrižala epidemija – in z njo je prišla prva, nato pa še druga karantena. Kar naenkrat so se kolesja služb ustavila in nas postavila v pravo časovno idilo. Najvznemirljivejše ustvarjalne zamisli so postale uresničljive in ponujeno priložnost smo zagrabili z obema rokama. Ovčka in ostala družba so lani decembra medse sprejeli še repliko trimetrskega indijskega slona.
Nepozabni so večeri, ki jih ob delu preživljamo Sedražani. Če kaj poveže ljudi, je to skupno delo. In v naši vasi so to že pred desetletji dobro vedeli. Doživeti čaroben božič tako lepo, v dobri družbi, je nekaj globokega in čudovitega. Delček tega posebnega občutijo tudi tisti, ki se ob teh tako posebnih jaslicah ustavijo, pa četudi le za hip, in se v tišini in miru popeljejo naravnost v božično skrivnost.
Ko enkrat občutiš ta vrtinec hvaležnosti, ponosa, upanja, sreče in strasti, te občutek zasvoji. Nič več nam ni bilo dovolj, da ustvarjamo le v tednih in mesecih pred zimo.
Z istim ponosom kot takrat, ko smo postavili prvo ovčko, z isto navdušenostjo kot takrat, ko se je ovčki pridružila še sveta družina, z istim veseljem kot takrat, ko je njihova družba rastla, in z isto drznostjo kot takrat, ko smo prvič pomislili, da bi lahko naredili slona, smo Sedražani februarja ustanovili Etnološko društvo Jaslice iz Sedraža.
Z novim zagonom smo tako spomladi zakorakali izven meja jaslic in v tem duhu smo se odločili, da se s polno paro lotimo novih projektov, pri čemer sta nam (in nam bosta) pomagali Občina Laško in Krajevna skupnost Sedraž. Hvala.
Naša prva projekta po ustanovitvi društva sta zasijala na Veliko noč. S skupnimi močmi smo v dveh dneh ustvarili 18-metrsko butaro iz bršljana, cvetov drena, forzicij, narcis, pušpana in cipres, malce več časa pa nam je vzelo osupljivo velikonočno jajce iz kovine, sena, koruznega ličja in jute, ki je z vrtoglavimi desetimi metri eno najvišjih jajc v Evropi na svetu. Ne verjamete? Pridite v Sedraž in preverite na lastne oči! J
Toda čeprav so naše umetnine vedno bolj drzne, se naša sreča skriva v malih stvareh – skriva se v toplini, ki jo čutimo ob skupnih večerih, skriva se v besedah navdušenja in nasmehih naših sokrajanov. Naša sreča se skriva v védenju, da skupaj ustvarjamo nekaj večjega od nas samih – da ustvarjamo zapuščino, ki bo našim otrokom pomagala razumeti in negovati tradicijo, ki je bila zakoreninjena globoko v življenjih naših starih staršev in za katero se danes zdi, da se lahko v tem (pre)hitrem svetu (pre)hitro izgubi. Naš cilj je torej obuditev tradicije in običajev na način, ki bo všeč tudi našim otrokom. Ja, zamisel je pogumna in visokoleteča. A tudi začelo se je z le dobrega pol metra visoko ovčko.